JEKLO

  
Jeklo je železova zlitina, pri katerih je poleg samega

železa najpomembnejši zlitinski element ogljik. Ogljika je v

jeklih razmeroma malo, lahko pa so dodani še drugi

legirni elementi.

Najpogostejša so ogljikova jekla. To so jekla, ki poleg

železa vsebujejo le ogljik ter manjše količine mangana, silicija

in aluminija. Slednje tri elemente dodamo z namenom, da

bi zmanjšali ali povsem izničili negativen vpliv nečistoč, kot

so žveplo, fosfor, kisik in dušik.
Druga skupina jekel so legirana jekla. Ta – za razliko

od ogljikovih jekel - vsebujejo še znatne količine kroma,

niklja, molibdena ali katerega drugega elementa. Posebna legirana jekla, ki so znana kot nerjavna, vsebujejo najmanj 11,5 % kroma. Orodna jekla so posebna vrsta jekel. Namenjena so odrezovanju in oblikovanju kovinskih in nekovinskih materialov v želeno obliko. Nekatera jekla dobijo svojo končno obliko z litjem (jeklena litina), medtem ko večino jekel oblikujemo v končno obliko z gnetenjem (preoblikovanjem) in jih lahko prištevamo h gnetnim zlitinam.

V začetku 20. stol. je bila ukinjena uporaba litega in surovega železa v konstrukcijske namene, zaradi njegove neenotne kompozicije. V skladu s tedanjimi predpisi, je bilo pri gradnji dovoljeno uporabljati le jeklo.
Konstrukcijsko jeklo je bil material specifičnih oblik, zanesljive kemične sestave in točno določene trdote, kar pa je zagotavljalo primerno stopnjo varnosti konstrukcije. Jeklo je material, ki je prisoten pri vsej arhitekturi 20. stoletja: v ploščah, vezivih, vijakih, žebljih, v obliki palic in mrež kot armatura v betonu. Konstrukcijsko jeklo je omogočilo razvoj hitro postavljivih poslovnih objektov, strehe velikih razponov brez vmesnih nosilcev in gradnjo nebotičnikov. Pomemben napredek v jeklarski industriji je bilo odkritje nerjavečega jekla. Anglež Harry Brearley ga je prvič proizvedel z dodajanjem kroma železu v električni peči leta 1913. Po njegovem odhodu iz Brown Firth laboratorijev je z raziskavami nadaljeval dr. William H. Hatfield, ki je leta 1924 izumil, še danes najbolj razširjeno vrsto nerjavečega jekla, t.i. »18/8« – jeklo, katerega 18% teže predstavlja krom in 8% teže je niklja. 

Leta 1952 je bila ustanovljena Evropska skupnost za

premog in jeklo, z namenom zagotoviti rekonstrukcijo

ključnih industrij po drugi svetovni vojni. Proces je bil za

obe panogi zelo zahteven, vendar se je le tako

oblikovala vitka, fit in moderna jeklarska industrija. Jeklo

je postalo moderen material z vznemirljivo

(razburljivo) prihodnostjo.
Danes je jeklo najbolj recikliran material na

svetu. Ocenjujemo, da je od novo proizvedenega

jekla, približno 42,3% recikliranega materiala. Vso jeklo,

ki je na razpolago se reciklira. Dolga življenjska doba

in uporaba v konstrukcijske namene pomeni zaloge

za recikliranje v prihodnosti, toda da bi zapolnili

današnje potrebe je potrebno proizvajati tudi jeklo iz železove rude.

Tehnična železa, med katere spada jeklo, so med kovinami po uporabnosti najbolj razširjena. Gospodarska in tehnična uporabnost ni le v veliki

količini, temveč tudi v izredno visoki uporabnosti

lastnosti. Lastnosti jekel spreminjamo predvsem z legiranjem,

s plastičnim preoblikovanjem v toplem in hladnem ter s

toplotno obdelavo. Tako je mogoče natezno trdnost

spreminjati od 200 do 4000 N/mm2, magnetne lastnosti pa

od feromagnetnih do paramagnetnih. Korozijsko

obstojnost lahko prilagajamo najrazličnejšim zahtevam, prav

tako tudi tehnološke lastnosti. Jeklo lahko oblikujemo v vročem

z ulivanjem, kovanjem, valjanjem in stiskanjem; v hladnem pa

z valjanjem, vlečenjem, stiskanjem in z odrezovanjem.

Jekla lahko izdelujemo tudi s postopki prašne

metalurgije. Jeklene dele lahko spajamo z varjenjem,

lotanjem, kovičenjem, vijačenjem.

Ali vam je ta članek všeč?{Vaša povratna informacija nam ga bo pomagala izboljšati}